Naslovnica
in reportaža v reviji Geo sta obljubljali čudo, ki ga je treba videti, zato
smo za tri velikonočne proste dni izbrali zahodno italijansko obalo med
Levantom in La Spezio. Že davno nazaj so marljivi ljudje v prepadne strmali
vrezali terase in zasadili vinsko trto, v zemeljske gube ob vodnih izvirih
pa natlačili hiške in jih pobarvali s pastelnimi barvami od rumene do rožnate.
Pet vasic je bilo nekdaj zelo težko dostopnih, danes pa jih udobno povezuje
železnica, ki se izvije iz tunelov samo na vaških postajah. Vinogradništvo
je v zatonu, cveti pa turizem. Zahvaljujoč udobni logistični povezavi z
vlakom ali ladjo se pretika po ozkih potkah med vasicami nemarno veliko
sprehajalcev.
Zdoma odhajamo sredi noči in z dnevom že prečkamo Apenine. Vreme grozi z
nizkimi oblaki in nas na prelazu celo zasuje s snežnim metežem. K sreči
se do Levanta nebo že razpre, le s silnim vetrom se otepamo. A preden v
mestu med množico obiskovalcev v avtodomih najdemo parkirni prostor in pripravimo
prtljago za dvodnevno pot, se umiri tudi ta.
Najprej si ogledamo železniško postajo, kjer se tare izletnikov, in ugotovimo,
da so vlaki za povratek tako pogosti, da si ni potrebno zapomniti voznih
redov. Pretikamo se po ozkih mestnih ulicah, kjer so priložnostni prodajalci
razgrnili svojo bolšjo šaro, končno pa na peščeni plaži zajamemo polna pljuča
zraka. Zdaj bo šlo pa zares!
Po strmi potki se zaženemo v hrib, počasi zmanjka razkošnih vil in pot se
dviga skozi makijo vedno višje in vedno dlje od mesta. Spremlja nas vonj
po divjem česnu, katerega beli cvetovi predstavljajo glavnino obpotnega
plevela. Bolj plemenit videz dajejo beli cvetni lijaki kal (škrnicljev)
in perunike. Razgledujemo se proti Genovi, obiramo grapice, prečkamo potočke
in prehitevamo sprehajalce. Dolgo traja, preden dosežemo rt, od koder se
odpre razgled na vzhod. Pregledamo celotno obalo, ki jo nameravamo prehoditi
v naslednjih dneh. Vreme je vzorno, le pred vetrom se zatekamo v zavetje.
Ljudi je odločno preveč, pa kaj hočemo, saj smo bili opozorjeni.
Pogled na Cinque
Terre
Spustimo se v prvo od vasic, Monterosso, in na peščeni plaži poležemo v
toplem pesku. Na korzu se založimo z razglednicami, med lokalčki in hoteli
lagodno minemo vas in v staro vaško jedro sploh ne vtaknemo nosu. Zdaj se
začne pot spet neusmiljeno vzpenjati. Ozka in ljudstva polna je, vse zemeljske
gube obere, čedalje višje gre, in ko že vidiš naslednjo vasico Vernazzo,
je do nje še dolga pot. Miranu se mudi, zabava se s prehitevanjem, ostali
se ne pustimo zapeljati rekorderstvu in se pogosto ustavljamo za priložnostne
vzdihe občudovanja pokrajine. Nazadnje ugotovimo, da ima pravzaprav čisto
neprimerno ime, Miran Hladnik, sploh ni tako miren in hladen. Imenovati
bi se moral Nemiran Vročičnik. "Ali pa Toplak", pribije Mira.
Čeprav poznam podobo Vernazze s fotografije, je pogled v živo osupljiv -
prava popolnost dela človeških rok. Predstavljam si, kako nič posebnega
ne bi bila ta obala, če je ne bi uredili s terasami in popestrili z barvastimi
zidanimi vložki.
Vernazza
V vas se spustimo zvrha, povohljamo v proti morju odprto cerkev tik ob vaški
plaži in na živahnem trgu posedemo k zasluženemu kapučinu. Z Miro se zapičiva
v lični steklenici na mizi, ki ju na Miranovo izjavo, da zbira steklenice
(ta bo prva v zbirki), natakarica sprva dovoli, kmalu nato pa po posvetu
za šankom prepove vzeti s seboj. Kar prehitro se zadovoljimo z ogledovanjem
ozkih uličic in vdenemo pot, ki se na drugem koncu vasi začne vzpenjati
proti Corniglii.
Na ulicah Vernazze
Zdaj bi bilo najbolje hoditi ritensko, kajti pogled na vas s te strani je
spet slikovit. Med terasami s trto so čedalje pogostejše mesnate agave in
okrogle opuncije. Visoko nad nami čepi vasica s tipično zebrasto cerkvico
(San Bernardino), sicer pa le redko srečamo kakšno hišo.
V poznem popoldnevu si privoščimo počitek ob poti, tako da preplezamo ograjo
iz bodeče žice in se zleknemo na teraso v mehko deteljo. Pojemo, kar še
imamo, vino pa tako ali tako po malem pijemo že ves čas. Oljčni gaji naznanjajo
bližino tretje vasice Corniglie, kjer nameravamo prespati. Vas je dvignjena
na pečine nad morje, globoko spodaj na obali je le nekakšen divji kemp.
Ušesa so prijetno spočita, saj že ves dan nismo slišali motornega vozila.
Tudi pred to vasjo je zapornica, tako da je brenčijo po ulicah le motorni
tovorni tricikli.
Naše zanimanje ni več usmerjeno v ogledovanje arhitekture, pač pa v iskanje
prenočišča. Hladnika se izvrstno izkažeta. Medtem ko midva nemočno capljava
za njima in sodelujeva le z milimi pogledi, onadva ogovarjata vse, ki izgledajo
domačini, in zvonita na hišna vrata. Vsi zagotavljajo isto - za velikonočni
vikend je polna slednja turistična postelja. Sobo bi morali rezervirati
že pred meseci. Ko že kaže, da bo treba prevegetirati na prostem ali v čakalnici
železniške postaje, dobimo še en namig. Zanikrno naselje barak, ki se imenujejo
bungalovi, je stisnjeno med visoko betonsko škarpo tunela in zidom, ki pada
globoko v morje. Čeprav črnci, ki upravljajo naselbino, zagotavljajo, da
je vse polno, potem le najdejo eno kočuro, kjer sta dva pograda. Našemu
zadovoljstvu ni konca, saj bi bila noč na prostem zelo mrzla. Mira hiti
urejati prebivališče, ostali imamo šest levih rok. Vino je pošlo, zato se
zabavamo s pantomimo. Hladnika sta novinca v igri, pa jima gre zelo dobro.
Marsikaj čudežno pogruntata, drugič se spet zatakne pri zelo preprostih
stvareh. "No Miran, kako dela žaba?" skuša Mira pomagati nasprotni
ekipi. Pa do odrešilnega "kvak", ki naj bi mu pomagal do "kvantnega
preskoka", mine še kar nekaj časa. Potem napišemo še kartice in se
sprehodimo do postaje.
Noč nas okrepča, in čeprav ob prazni plinski bombi ne moremo pogreti mleka
za zajtrk, zjutraj bodro nadaljujemo pot ob obali do naslednje vasice, ki
je dokaj blizu. V Manarolo pridemo ravno ob uri za prvi kapučin.
Manarola
Šele to vasico po spletu okoliščin prečešemo po dolgem in počez. Iz pravkar
odprtih pekarnic omamno dišijo kruhki z dodatki, Miran se najbolj ogreva
za foccacio, zaradi imena seveda, ki ga ustrezno svojemu "vročičnemu
temperamentu" prenaredi. Po mestni ulici, ki se dviga po dnu grape,
gremo k cerkvi z okrancljano rozeto. Na nasprotnem bregu je med vinogradi
instalacija nabožnih prizorov od križevega pota do zadnje večerje in božjega
groba. Ozke ulice so vseh mogočih pastelnih barv, zgornja, po kateri gremo,
se ponaša z izrednim razglednom na morje, potem se po ozkih prehodih spet
spustimo k obali.
Na ulicah Manarole
Iščemo nadaljevanje poti z obetavnim imenom Via dell' amore, pa najdemo
njen začetek zastavljen z nepreplezljivo železno ograjo in špičastimi stranskimi
drogovi. Silno razočarani se moramo sprijazniti s še enim vzponom visoko
gor do ceste, pa po njej nad naslednjo vas in spet dvesto metrov spusta.
Šele tedaj samokritično ugotovimo, da bi bilo bolje upoštevati Mirino moledovanje,
naj bi se ta del poti prepeljali z vlakom, pa smo bili vsi ostali trije
preveč jekleno asketski in načelni.
V peto vas Riomaggiore se spustiva le midva z Vidom, Hladnika pa nadaljujeta
v isti višini po asfaltu proti vzhodu. Ves čas srečujeva onemogle turiste,
ki so bili pripravljeni na lagodno romantično Vio dell' amore, zdaj pa sopejo
po strmih stopnicah v breg in nejeverno sprašujejo mimoidoče, če je to res
pot v Manarolo.
Hitiva navzdol, ošvrkneva trdnjavo in se po strmih ozkih ulicah med hišami
spustiva prav do morja. V plasti naložene črtaste skale imajo vklesane stopnice,
na suho potegnjeni čolni zasedajo dragoceni tržni prostor, nad glavno ulico
je postavljen trg kar na stebre. Mimogrede nakupiva steklenico vina in slastno
"fukačo", z rožmarinom obložen oljni kruhek. Ko poslikava scenerijo,
se začne vzpon. Divjava po strmih stopnicah mimo pokopališča na glavno cesto
in po njej še nekaj dolgočasnih kilometrov. Pred zadnjim tunelom zatečeva
Hladnika, ki sta se bila medtem v hotelu tudi založila z vinom. Že se veselimo
nadaljevanja, ki obeta pravo planinsko pot.
Skrbno sledimo svežim oznakam poti 4b, saj smo prišli iz območja turističnih
čred. Ozka pot se vije po robu teras med brajdami, skozi avtohtono vasico
in naprej prek čedalje bolj strmih pobočij. In nato poti zmanjka - peščeni
zemeljski podor nas zaustavi. Morje je 300 metrov globoko pod nami in pri
priči se odločim, da ne bom pogumno drgetala po nezanesljivih stopinjah
brez varnih oprimkov. Raje naredim 200 višinskih metrov več kot pa tole!
Poklapani se obrnemo, po kakem kilometru povratka pa po prvih bolj sklenjenih
"stopnicah" zavijemo med trtami navzgor.
Vinogradi Fossole
Prek privatnih parcel stopimo na stezo, ki se obetavno dviga. Ko se obdelan
svet neha, ji sledimo skozi borov gozd, nato jo slutimo skozi kostanjev
gozd, ko pa se začne potuhnjeno bodičasta makija, tudi pot izgine. Nadaljevanje
je prvinska borba z naravo - vemo, da je blizu nad nami cesta, a trnje je
uporno. Sprva še lahko izbiramo svetlejše dele gozda, potem v strm breg
plezamo skozi najbolj gosto makijo, po vejah, po zoglenelem drevju. Tal
nam že kar zmanjkuje pod nogami, če izgubiš ravnotežje, se takoj ugrezneš
v trnje. Ko se po kaki uri na nadmorski višini 500 metrov izborimo na plano,
smo vsi popraskani in krvavi. Zarotniško z usti do ušes posedemo za klopi
planinskega doma in takoj ruknemo steklenico vina. Preživeli!
Čaka nas le še dolga, a predvidljiva pot po slemenu do vasice Portovenere
na skrajnem rtu. Noge so že težke, a nič ne pomaga, ujeti moramo zadnjo
današnjo ladjico, s katero se bomo vrnili na izhodišče k avtu. Še vedno
hodimo hitro, pot je v delih, ko ne gre skozi bujne gozdove, tudi zelo razgledna.
Zlasti je slikovit spust do prvih hiš. Na skrajnem rtu je na mestu nekdanjega
Venerinega svetišča cerkvica San Pietro, nad mestom je velika srednjeveška
trdnjava, onstran preliva pa polotok izzveni v treh majhnih otočkih. Pravočasno
smo na cilju, še preden se dobro orientiramo, Miran že drži v roki štiri
vozovnice za zadnjo ladjo. Ostane nam še nekaj časa, da se sprehodimo po
glavni ulici - skozi popoldanski vrvež se prebijemo do San Pietra in nazaj.
Portovenere - San
Pietro
Takoj ko nas spustijo na ladjo, zavzamemo najboljše štiri sedeže drug za
drugim na zgornji palubi. Vid se strokovnjaško loti dolbenja plutovinastega
zamaška iz zadnje steklenice vina. Končno lahko stabiliziramo načeto ravnotežje.
Z morja imamo priliko opazovati vse brežine, po katerih smo bili hodili
minula dva dneva. Sladek je pogled na vasice z morja in smešen na ljudi,
ki se kot morski levi gomilajo v gručah ob privezih, kjer ladja izkrcava
in vkrcava potnike. Spremenimo prvotni plan, da se bomo peljali del poti
z vlakom, in ostanemo na kljunu ladje. Valovi brizgajo in zalivajo poleg
nas sedeči taborniški vod golih kolenc. "Paaa naj še kdo reče, da je
pri tabornikih vaaaaaarno!" Prešerno razpoloženje traja še vso pot
skozi Levanto do avta.
Namenimo se poiskati prenočišče nekje više na slemenih. Vid strokovnjaško
najde primeren prostor v borovem gozdu. Pri postavljanju šotora so težave,
ker "zemlja slabo jemlje" kline. Zgodaj se zavlečemo pod plahte,
in nato seveda takoj začne po malem deževati.
Zjutraj za spremembo zajtrkujemo toplo kavo, kapučin pa se namenimo poiskati
v mali vasici Brugnato v bližnji notranjosti dežele. Prejšnji dan sem zagrabila
turistični prospekt, ki je obetal zanimiv tloris v obliki ključavnice. Ko
pa se sprehodimo po ulicah, je mestece nenavadno izumrlo - žive duše nikjer.
Pa nič!
Monotonijo povratka proti domu sklenemo pretrgati z ogledom Mantove. Mesto
s treh strani obdajajo jezera. Ob obzidju najdemo parkirni prostor in nato
zid po železnih stopih preplezamo. Središče mesta sestavljaljo simpatični
trgi, ki se prelivajo drug v drugega. Ljudje gomazijo, a niso tipično italijansko
hrupni. Potem ko stopimo v dve cerkvi in prekrižarimo nekaj ulic, se nam
zdi, da smo videli dovolj, pa še želodci se oglašajo. Dolgo ne najdemo prave
restavracije. Potem gremo enostavno za nosom in od zadaj - kako prvinsko
- izvohamo picerijo. Prvo polmetersko družinsko pico "con quattro giusti"
zmažemo s takim tekom, da takoj naročimo še eno. Medtem se izza stolpa prikaže
sonce in pogreje sceno.
Polnih želodcev se predamo enolični vožnji, kjer Vid za kratek čas zamenja
Mirana za volanom. Bolj ko se bližamo domu, slabše kaže vreme. Potem ko
so v Kranju vse praznike zmrzovali, nam še nihče ne bo verjel, da smo mi
imeli sončno in toplo!
|