Prvi dan

Na izlet nisva odšla ravno sproščena, no mogoče bo pa dvodnevna odsotnost od vseh mogočih domačih težav delovala blagodejno. Pred Trbižem poskušava priti na avtocesto, pa se lahko obrneva šele pri Arnoldsteinu, potem morava pa pri Pontebbi še plačati cestnino. Voziva se po lepi, jesensko obarvani pokrajini, se čez sedlo prevaliva v Val Aupo, spodaj v dolini takoj najdeva odcep v desno in na koncu kratke, strme cestice parkirava. V nahrbtnika zbaševa vse, le eno mleko čisto po nepotrebnem ostane v avtu.

V Karniji imajo pa čase kaj na tesno postavljene! Za 500 m vzpona do koče je na tablici napisana ena ura (no, na drugi tablici pa 1 h 15 min) in toliko s težkima nahrbtnikoma tudi potrebujeva. Pod stenami Grauzarije je opoldne že senca. Vedel sem, da so te stene in stolpi slikoviti, a divji svet navpičnic me vseeno preseneti. Najlepša je Cima della Sfinge, ki s svojo več kot 600m visoko, skoraj popolnoma navpično steno spominja na Furchetto.

Pri koči ni nikogar, le v zimski sobi je nekaj plezalne opreme. Svojo kramo pustiva na pogradih in se z lahkima nahrbtnikoma odpraviva na Creto Grauzario, torej najprej v dolg in strm žleb, ki vodi dobrih 600 m gor na škrbino Portonat. Vzpon na Creto Grauzario s te strani mora biti zanimiv v zgodnjem poletju, ko je žleb zasnežen. Sedaj jeseni pa markacije cikcakajo po grušču in čez balvane, soteska postaja vedno bolj slikovita. Precej visoko sva že, ko se nad nama pokaže škrbina. Sipek grušč zdelujeva čisto po levi, ob stenah, doseževa škrbino in izkaže se, da se onstran nje soteska nadaljuje in da naju čaka še en podoben odsek poti. Sedaj pa škrbino Portonat zares že vidiva in tudi pot do nje ni več tako naporna.

Kratek počitek na soncu, čisto sama sva v tej divjini. A ko se odpravljava v skale, se od zgoraj le zaslišijo glasovi. Vstop s škrbine v skale je najtežji. Dvojka. Kar malo moči in spretnosti je potrebno, da se zvlečeva na polico, ki potem teče v levo nad sotesko in globina pod nogama hitro naraste. S seboj imam opis smeri neznanega izvora. Zgoraj nama obeta še mesta druge stopnje in to na izpostavljenem razu. Ko je treba spet čez skale strmo gor, Jasmino uspem prepričati, da se naveževa. Seveda potem ni nobenih večjih težav več, nasproti nama pa nenavezana priskakljata fant in dekle. Jasmina se šobi, češ da se sramuje, le kaj da sva se navezala! A ostaneva na vrvi, seveda pa ves čas hodiva hkrati. Smer lepo izkorišča prehode, čez nekaj bolj strmih mest dobiš višino, sicer pa gre precej tudi po policah, ves čas proti levi. Obideva še en raz, se zgoraj srečava še z enim parom, vrh je čutiti že prav blizu. Nek fant naju skoraj dohiti, ampak pred nama je samo še kratek grebenček, pohitiva še čez tiste skale in doseževa križ na razbitem vrhu.

Pogledi na vse strani so prav fantastični, žal pa so nebo prepredle lahne koprene in sonce pokrajine ne osvetljuje več tako veselo, kot še malo poprej. Vseeno na tem divjem skalnem roglju kar dolgo uživava v razgledih, posebno lepi so Julijci, ki jih vidiš iz povsem drugačne perspektive, Dolomiti, ki se kažejo veliko bolj razločno kot z naših gora in morje karnijskih vrhov proti jugozahodu, ki so nanizani v neštete grebene. Na zahodu kraljuje bližnji Monte Sernio, za njim Hohe Warte in glavni greben Karnijskih Alp, na severu pa zasnežene Visoke Ture z Grossglocknerjem in Hochalmspitze, vsak od njiju suvereno vlada svoji skupini.

Sestop ne bo posebno zahteven, vseeno pa bo treba paziti. Po mačje se tihotapiva po skalah navzdol, nazadnje nad škrbino elegantno zlezeva še čez zadnji skok in težav je za danes konec. Grapa je potem ravno premalo mehka, da bi nama nudila kak bolj užitkarski sestop, vseeno pa sva kar hitro pri koči. Precej dneva je še ostalo in Jasmina predlaga, da greva spat gor na travnato sedlo Foran da la Gjaline Zakaj pa ne? Tiste dobre pol ure bova pa že še zmogla, pa čeprav z vso kramo!

Spet hodiva malo več, kot je napisano, ampak bilo je vredno. Sedlo je prav lepo, malo nad njim se utaboriva in ko se zvečeri, Jasmina postavi šotorček, jaz pa privlečem cel kup borove in macesnove kurjave. Vzide polna luna in čez sedlo ne pride noben planinec več. Demonstriram, kako z eno samo vžigalico prižgeš ogenj (tako da prižgeš plinski kuhalnik - prva vžigalica pa je seveda ugasnila), potem pa sva s kurjenjem in sušenjem premočenih majic zaposlena ves večer in šele ko kurjava poide, zlezeva v šotor. Ponoči bo pod ničlo, pričakujeva.

Drugi dan

Zbudim se ravno pravi čas, ob pol osmih, kot običajno. Moj razboleli križ spanja v premajhnem šotorčku sicer ni najbolje prenesel, pa bo že bolje. Sonca še ni čez grebene, ampak ni mi treba dolgo čakati. Najprej rdeče zažari vrh Monte Sernia, potem pa se začne zmagoslavni pohod luči, ki ga že tako dolgo nisem videl. In to čez zlato, jesensko pokrajino!

Skačem naokrog in nenehno fotografiram. Gore, macesne, jesenske trave, ivje. Z vsako minuto se scena spremeni, nazadnje pristanem pred šotorom in predstava je končana. Vse je lepo prijazno obsijano s soncem. Jasmina je že skuhala mleko, opremo za pot na Monte Sernio tokrat spraviva v en nahrbtnik, drugega pa skrijeva v grmovje. V sami majici se lahkih nog odpraviva čez sedlo, nato pa po poti, ki se odcepi v levo, prečka pobočja proti Serniu. Z nekaj dolgimi ovinki skozi macesnov gozd pridobi polovico višine do škrbine Nuviernulis. Pod stenami Sernia se derejo mladinci, tisti, ki so prespali v novi kočici na drugi strani doline. Na vrhu melišč jih že dohitiva, trije od njih pa so šli kar naravnost v žleb med Serniom in vzhodnim stolpom in si tako za kake pol ure skrajšali pot.

Na sedlu Nuviernulis se nič ne ustavljava. Pot najprej malo sestopi proti jugu, nato pa skozi gosto ruševje obide skalovje stolpa (Torre Nuviernulis) in se začne spet vzpenjati proti vzhodnemu ostenju Sernia. To bo pa vroč vzpon, ugotovim. Mladinci se zberejo na čuki nad žlebom, midva pa kar nadaljujeva z vzponom. Za enega cruiserja sem se uštel, tako imam za današnji vzpon s seboj samo eno pivo in jogurt. Do vrha torej nič pijače!

Pot se ves čas drži roba ob severni steni in kmalu pride do skal. Malo prijetnega plezanja in nobenih težav. Pohodnih palic ves čas sploh ne dava na nahrbtnik. Tako se vrstijo skoki in manj strma pobočja med njimi, pot se prav po lovsko zvija in vsakič najde najboljše prehode čez sicer strmo ostenje. Že višje gori se znajdeš nad grapo, ki strmo pada dol v severno steno, pot zavije v njen podaljšek, ki pa ga kmalu zapre skala, zagozdena v grapi. Tu je treba desno po polički ven, sprva izgleda kar težko, potem pa ugotoviva, da je oprimkov dovolj in tudi polička je prav kratka. Nad grapo se pot oddalji od stene in se kakih 20 minut vzpenja po strmem, skrotastem svetu. Ko obide gladke kraške plošče, spet elegantno zavije desno na vzhodni greben in gre po njem na vrh. Prvi križ je večji kot drugi, a stoji na predvrhu, treba je še minuto do drugega križa. Tam je letošnje najboljše pivo zasluženo!

Danes pa je dan resnično tak, kakršen se naredi mogoče enkrat vsako leto. Brezhibno čist, le na jugu je malo mrča. Stojiva na enem najlepših razglednikov, saj so Karnijske Alpe zgrajene manj kompaktno kot naše Julijske - posamezne gorske skupine so enakomerno raztresene po obsežnem ozemlju. Monte Sernio ravno prav presega številne nižje vrhove v okolici, zares visoki vrhovi pa z njega prav zato, ker stojiš le dobrih 2100 m visoko, izgledajo zelo mogočni. Danes so Dolomiti kot na dlani, Monte Pelmo, nekakšen Serniov vzornik po obliki, se kot izrezan blešči v novozapadlem snegu. Potem, ko vse poslikam, me planinec, ki je takoj za nama prišel na vrh, spomni in ne bodi len posnamem panoramo na kratek film. Ker sva na vrh prišla prva, si tokrat privoščiva celo poleganje po soncu. Počasi se planinci zbirajo, dva prideta gor tudi po zahodni smeri.

Pri sestopu tudi vročina ni več tako moteča. Za plezanje lahke enke navzdol ni boljšega kot na dolžino 135 cm nastavljene palice - kot pajka tipava po skalah. Le na tisti polički jih vrževa dol v grapo. Po uri in pol sestopa sva spet na sedlu, kjer sva spala. Zbereva vso opremo in se še enkrat prepustiva toplim sončnim žarkom. Planinci so se razšli, v gorskem svetu spet zavlada tišina. Čaka naju še sestop do avta. Čeprav je pot že spet senci, je kar vroče, saj ves čas prehitevava tistih nekaj nedeljskih izletnikov.

Preveč lep dan je, da bi peljala kar naravnost domov. Odpeljeva proti jugu. V Moggiu jaz zavijem desno, v stari del mesta in gor k razglednima cerkvicama. V okolici je nekaj arheoloških najdišč, srednjeveški stolp, sprehodiva se še na pokopališče. Spodaj v mestu greva na kapučin, vse je kot izumrlo. Vožnjo nadaljujeva po dolini Reklanice. Divja in ozka je, tod prevladujejo same navpičnice. Čez severna ostenja na desni pada nekaj lepih slapov, v bolj sončnih terasah na levi se stiska nekaj vasic. Razen za občasno slikanje se nič ne ustavljava. Jezerska dolina je še vsa v soncu, zaradi okoliških bukovih gozdov 'guljaš' barve je Rabeljsko jezero tokrat krvavo rdeče. A tega ne morem dobro slikati. Še skoraj vso pot do doma naju spremlja sonce, na zastoju na gorenjski cesti pa polna luna.