Uvod
Prezrte zakonitosti evolucije
Privatna autoevolucija človeške vrste
Novi časi tudi za psihologijo
Čemu vse to?
Vir
Že čez
nekaj generacij homo sapiens ne bo več najvišje razvita vrsta. Z lastnim
posegom v proces evolucije bo ustvaril nove, višje vrste. Številne bodo
sposobne preživetja, le redke, ali celo ena sama, pa bodo postale nosilke
nadaljnje evolucije.
After
few generations Homo Sapiens will be no more the highest evolved species.
With its own intervention in the process of evolution he will create new,
higher species. Several of them will be able to survive, but only few,
or even only one will become a generator of further evolution.
Uvod
Nekatere spremembe paradigme, včasih pa že manjša odkritja v eni znanosti
lahko tudi v drugi znanosti povzročijo prave tektonske premike. Mnogih
napovedujejo, da bo napredek genetike v 21. stoletju povzročil revolucionarne
spremembe tudi pri sami človeški vrsti, ne le biološke, temveč tudi psihološke
in kulturne. John H. Campbell v svojem izvrstnem članku (1999) napoveduje,
da se bodo potomci homo sapiensa že v nekaj generacijah od nas razlikovali
toliko, kot se mi razlikujemo od opic. Človeštvo bo namreč evolucijo vzelo
v svoje roke, saj je znanost že na takšni stopnji, da se proces lahko
začne takoj. In med prvimi vedami, ki se bodo s spremembami morale soočiti,
bo tudi psihologija.
Prezrte zakonitosti evolucije
Darvinizem in neodarvinizem sta ustoličila še danes veljavno paradigmo
o razvoju vrst po naravnem izboru (1). Tisti posamezniki, ki znotraj rastlinskih
in živalskih vrst bolj učinkovito zagotavljajo potomstvo, nujno naslednjim
generacijam prispevajo več kopij svojih genov (2). Naravni izbor ni nič
drugega kot eugenika, ki jo izvaja narava sama. S sicer počasnim, kaotičnim
procesom sprememb, a nihče ni izvzet. Tako je nastal homo erectus (nova
oblika zavesti, hoteni gibi, uporaba orodja) in tako je nastal nazadnje
tudi homo sapiens, ki se biološko že tisočletja ni spremenil. Od tiste
spremembe sive možganske skorje, ki je omogočila nastanek pojmovnega mišljenja
(in posledično jezika), je razvoj človeške vrste pogojen samo še s kulturnimi
in tehnološkimi spremembami (kot je na primer linija izumov: pisave, tiska,
računalnika). Pri tem je vedno več dokazov, da nove vrste nastanejo iznenada
in če so uspešne, se naglo razmnožijo. Tudi začetkom homo sapiensa lahko
sledimo v centralno Afriko, kjer so bila najdena bivališča majhne skupnosti
naših prvih prednikov.
Campbell pa opozarja na pomembno dejstvo, da evolucija ni samo pasiven
proces prilagajanja okolju s ciljem preživetja in zagotavljanja potomstva.
Če bi šlo samo za to, da sposobnejši preživijo (v času, kot biološka vrsta,
seveda), nikoli ne bi nastala tašna pestrost rastlinskih in živalskih
vrst, kakršna je na Zemlji danes. Višje razvita bitja namreč niso prav
nič bolj sposobna preživetja kot preprostejša. Zelo verjetno je, da bo
homo sapiens že zdavnaj izumrl, ko bodo bakterije, ki kot vrsta nespremenjene
obstajajo že milijarde let, še vedno obstajale na Zemlji.
Toda poleg "adaptivne evolucije" obstaja še "generativna
evolucija", ki zagotavlja, da se življenje razvija tudi v smeri vedno
večje kompleksnosti. Najvišje razvita bitja že od samega nastanka življenja
naprej tudi soustvarjajo evolucijo. Tudi proces evolucije se razvija ("evolution
evolves") (3). Takoj ko se vrste, ki so v frontni liniji evolucije,
pojavijo v igri, spremenijo tudi sama pravila igre in okolje, ki se mu
morajo vsa bitja prilagajati, ni več isto. Za prvo vlogo, na katero je
pokazal klasični Darvinizem, so ustvarjena vsa bitja. So stroji za preživetje.
Samo nekatere vrste najbolj razvitih bitij pa niso zgolj produkti evolucije,
temveč hkrati tudi dejavniki, kreatorji nadaljnje evolucije. So nosilci
razvoja. Ne le da so na čelni črti, mejo razvoja vrst tudi aktivno potiskajo
naprej. Pri tem postajajo tudi vedno bolj neodvisni od okolja.
Generativna evolucija postavlja bitjem na čelni črti razvoja poleg darvinovske
zahteve po preživetju vrste še dodatno zahtevo: biti morajo sposobna razvijati
se hitreje kot konkurenca. Vrste ki pri tem ne uspejo (na primer pred
nekaj milijoni let opice), padejo za frontno črto in kot ustvarjalci nadaljnje
evolucije niso več pomembni, čeprav so morda sposobni preživeti še milijone
let. Preživetje zadeva vse, razvoj pa zadeva samo elito!
Proces generativne evolucije najlepše ponazarja razvoj človeške vrste.
Zakaj je bil tako bliskovit? Od trenutka, ko se je homo sapiens v Afriki
pojavil, pa do danes so se vse druge vrste razvijale v normalnem, dotlej
ustaljenem tempu. Posebnega dejavnika, ki je tako pospešil razvoj človeške
vrste, torej ne moremo iskati v zunanjem okolju, temveč v človeški vrsti
sami. Autoevolucijski učinki inteligentnosti, samozavedanja, jezika, kulture
itd. so gnali spiralo razvoja vrtoglavo navzgor.
![](Slike_i/evolucija2.gif)
Trenutno je na čelni črti evolucije homo sapiens, lastnik najbolj kompleksne
nam znane stvari v vesolju - možganov. Že danes je, kot prva vrsta doslej,
sposoben zavestno, s tehnološkimi sredstvi začeti biološko revolucijo,
ki bo popolnoma spremenila potek naravne evolucije (4). Sposoben je biološko
spremeniti lastno vrsto.
Privatna autoevolucija človeške
vrste
Danes sicer še vedno prevladuje napačen vtis, da človeška vrsta ne more
poseči v biološko evolucijo lastne vrste. Ta vtis je posledica neuspehov
eugenike, premočne paradigme ortodoksnega darvinizma ter filozofije (zlasti
etike) in religije, ki vidita najvišji domet človeka zgolj v samouresničitvi
vseh obstoječih potencialov, ne pa v njihovem zavestnem preseganju.
Proces zavestnega poseganja v dedno zasnovo človeške vrste, s ciljem ustvariti
novo vrsto, tudi tokrat (kot ob nastanku homo sapiensa) ne bo zajel vseh
ljudi, temveč bo skrajno elitističen. Za genetsko načrtovanje potomcev
se bodo prostovoljno odločili redki bogati posamezniki, ali majhne skupine
gorečih privržencev novega poslanstva. Tako bodo odpadle vse nerešljive
moralne dileme, ki zadevajo vprašanji ali sploh sodelovati in katere lastnosti
so zaželene in vredne načrtnega posega (5). Posamezniki se bodo odločali
v skladu s svojimi osebnimi vrednotami, adaptivna in generativna evolucija
pa bosta poskrbeli za odgovor na vprašanje, katere vrste bodo preživele
in katera bo nosilka nadaljnje evolucije. Čeprav se nekateri posegi v
načrtovanje potomstva že izvajajo (banke sperme, testiranje za dedne bolezni
itd.), do revolucionarnega posega še ni prišlo. Omogočil ga bo zanesljiv
genetski inženiring, katerega razvoj je zgolj vprašanje nekaj let. Natančen
scenarij in sprožilni mehanizem nista pomembna (slednji je lahko celo
iracionalen ali naključen). A ko se bo proces začel, bo v skladu s principi
generativne evolucije autokatalitičen, eksponentno bo pospeševal samega
sebe (6). Campbell napoveduje, da se bodo goreče diskusije o posegu v
evolucijo človeške vrste začele v tem desetletju, nekateri naši vnuki
bodo že sodelovali pri prvih poskusih, kmalu bo večina svetovnih virov
usmerjena v ta projekt. Po dveh generacijah bodo na Zemlji že živela bitja,
sposobna umskih dosežkov, ki bodo v primerjavi z našimi takšni, kot sta
ironična poezija ali kvantna mehanika razumu gorile. Preostala človeška
bitja bodo spoznala, da niso več gospodarji usode, temveč na stranskem
tiru evolucije.
In kaj bi lahko preprečilo tak scenarij? Vprašajte futurologe. Že jutri
se lahko prikažejo višje razvita bitja, ki nekje v vesolju predstavljajo
pravo ciljno črto evolucije, in se vpletejo v proces, ki poteka na Zemlji.
Tudi jedrska katastrofa, ki bi zbrisala človeško vrsto z obličja Zemlje,
še preden bi se ta utegnila razviti v višjo obliko, lahko za nekaj sto
milijonov let to nujnost odloži. Lahko pa da bo prav grožnja samouničenja
človeške vrste tisti sprožilni mehanizem, ki bo navedel skupino ljudi,
da bo še bolj pospešeno iskala načine, kako spremeniti lastno vrsto. Tega
danes nihče ne ve. Pokazal bo čas in vesolje ga ima še kar precej na voljo.
Saj vemo: čas obstaja le, če obstajajo spremembe.
Novi časi tudi za psihologijo
Spoznanje, da je človeštvo na pragu autoevolucije, je v tem trenutku pomembno
predvsem zato, ker radikalno posega v sistem vrednot in daje nove odgovore
na vprašanja o smislu bivanja. Čez čas pa bodo napovedane revolucionarne
spremembe zahtevale tudi večjo družbeno angažiranost psihologov.
Na osnovi dosedanje diskusije lahko razumemo, zakaj na vprašanje o smislu
človekovega bivanja dokončen odgovor nikoli ni bil podan. Hkrati s kulturnim
razvojem človeške vrste je tekel tudi razvoj samozavedanja lastnih motivov
in razvoj sistema človekovih vrednot. Našim daljnjim prednikom je življenje
izpolnjevalo doseganje zunanjih (individualnih) ciljev, z delom in ustvarjalnostjo
(posameznika in celotne človeške skupnosti) se je že začel premik k inherentnim
ciljem, dokler se slednjič ljudje niso začeli zavedati, da smisel življenja
lahko vidijo v uresničitvi lastnega bistva. Poslanstvo človeka, tako je
veljalo do nedavnega, je v toku svojega življenja zavestno si prizadevati,
da postane to, kar lahko postane (druga bitja pa to poslanstvo tako ali
tako uresničujejo, ne da bi se s tem vprašanjem zavestno obremenjevala).
Čim več ljudi na svoje življenjsko poslanstvo tako gleda, tem večja je
tudi stopnja samouresničevanja človeštva kot vrste. Še nekaj let nazaj
tega miselnega okvira ni bilo mogoče preseči. Danes pa lahko smisel bivanja
posameznega človeka in vrste kot celote redefiniramo.
Smisel človekovega bivanja ni več zgolj postati človek (adaptivna evolucija),
temveč se biološko razviti v novo, višjo vrsto (generativna evolucija).
Razvoj homo sapiensa je biološko že končan (ne pa seveda tudi njegova
samouresničitev v celoti), k sreči pa mu je dano, da naslednjega koraka
v razvoju najviše razvitih vrst ne čaka zgolj pasivno, temveč da evolucijo
vzame v svoje roke in ga naredi sam. Kdor je občudovalec človekovih kvalitet,
bo na novo etiko prisegel. Ne zgolj samouresničitev, torej doseganje obstoječih
potencialov, pač pa kontinuiran razvoj s kar najhitrejšim možnim tempom.
Ali si za sebe osebno lahko predstavljate bolj žalostno usodo, kot bi
bila ta, da bi vas evolucija zavrgla kot neandertalca, opico, bakterijo
ali celo - človeško bitje?
Psihologija kot veda preučuje vse ključne probleme, ki so pri odločanju
človeštva za ťveliki korakŤ pomembni. Za silo imamo izdelano taksonomijo
umskih sposobnosti in osebnostnih potez, preučujemo sistem človekove motivacije
in vrednot, socialna psihologija že kar dobro pozna individualne vzvode
družbenih sprememb. Vsa ta, in še druga znanja, ki jih psihologija ima,
bodo v naslednjih prelomnih desetletjih pomembna. Prav tako bo psihologija
lahko prispevala dokaj dobro razvito raziskovalno metodologijo. Prav lahko
si predstavljamo, kako psihologi, ki so danes diplomirali, čez 20 let
ljudem pomagajo razreševati dilemo, ali naj njihovi otroci dobijo dedno
zasnovo za IQ 180 ali za to, da bodo dočakali 200 let. Pri takih in podobnih
odločitvah bodo prav gotovo pomembna načela, ki jih je psihologija oblikovala
že do danes, na primer načelo o pluralizmu vrednot, po katerem ne obstaja
neka višja ťnadvrednotaŤ, ki bi bila merilo vsem drugim (7).
Še bolj ostro kot danes, se bo v bližnji prihodnosti zastavljalo vprašanje
katere lastnosti so pogojene pretežno z dedno zasnovo in v kolikšni meri.
Nekoč akademsko vprašanje bo postalo najbolj vroče aplikativno vprašanje.
In ko bodo bitja s povsem novimi dednimi zasnovami že živela, bodo znanstveniki
morali merila njihovih individualnih razlik postaviti povsem na novo.
Normalna distribucija inteligentnosti, ki velja za homo sapiensa, za superume
prihodnosti prav gotovo ne bo več veljala.
Čemu vse to?
Če se po vsem tem morda sprašujete, čemu naj bi ljudje sami sprožili proces
ustvarjanja novih višje razvitih bioloških vrst, ki bodo nazadnje homo
sapiensa pustila na stranskem tiru evolucije, naj vam odgovorim, da to
pač neizogibno zahtevajo zakoni evolucije same. Do tega mora priti. Evolucija
je do sedaj vedno izrabila vsako ponujeno priložnost, da je ustvarila
novo, višje razvito vrsto, ki je postala nosilka razvoja. Priložnost autoevolucije,
o kateri govori ta prispevek, je pač drugačna, a to ni pomembno, saj,
kot je rekel že Einstein: ťBog ne kockaŤ. Stvari tečejo po zakonitostih.
Je pa prekletstvo človekovega spoznanja prav z možnostjo spreminjanja
dedne zasnove lastne vrste še nekoliko večje. Do sedaj je bil človek edino
bitje, ki se zaveda, da bo nekoč umrl, sedaj pa je postal še bitje, ki
se zaveda tudi (evolucijske) smrti lastne vrste. Še več: celo tega, da
jo bo sam povzročil.
![](Slike_i/evolucija3.gif)
Vir
Campbell J.H. (14. julij 1999). The Moral Imperative of Our Future Evolution.
http://www.plausiblefutures.com/text/moral2.html
Opombe
(1) Nekatera načela evolucije veljajo celo precej
bolj splošno, ne le v biologiji. Za primer pomislimo samo na razvoj človekovih
orodij, izdelkov, ki se na trgu borijo za preživetje ali v zadnjem času
interneta, ki poteka skoraj po zakonitostih biološke evolucije.
(2) Geni so biološko shranjene informacije, sposobne samoreplikacije.
(3) Evolucija je namreč proces, ne princip!
(4) Glede na opisane autokatalitične učinke, ki jih na evolucijo imajo
najvišje razvita bitja, se je težko postaviti na stališče, da to kar počne
človek z naravnim okoljem, ni več naravno. Res da smo si ljudje izmislili
pojem "umetno", s katerim označujemo vse, kar je delo naših
rok, a v malo širši perspektivi med labirintom cevi kake naftne rafinerije
in bobrovim jezom ni kake velike razlike.
(5) Nabor možnih lastnosti prepuščam kar vam samim. Inteligentnost, agresivnost,
trajno doživljanje sreče, premočrtna volja uspeti, neomajna pripadnost
skupini so le nekatere možne obstoječe lastnosti, tem in še številnim
drugim pa se bodo kot nepredvideni učinki rekombinacij genov pridružile
še do sedaj neznane.
(6) Podobno kot je znanost že danes v veliki meri autokatalitična: stroji
delajo stroje, računalniki načrtujejo nove računalniške komponente, poplava
softvera za pisanje softvera je vedno večja.
(7) Seveda pa bo na vprašanje, kaj je pomembno za obstanek in nadaljnji
razvoj vrste, evolucija našla svoj odgovor, ki bo lahko drugačen kot so
odgovori številnih posameznikov na vprašanje, kaj je pomembno za njih
osebno. |