gor Petek, 5.1.

Na letališču je bilo kar precej opravkov, preobuli smo Lenča, ki je v naglici šel na Kanarske otoke v bootsih, prestavljali smo naših devet (s številko: 9) kosov prtljage sem in tja, kar brž je tudi nastopil trenutek, ko smo se lahko vkrcali v lep Airbus. Drejc je tudi razložil, zakaj potniki ne smejo iti pod krili aviona - ker ta seveda lahko z njimi zamahne. Žal se je že večerilo, a vseeno se je vsaj na začetku še tudi malo videlo ven. Lenčev prvi polet! Letalo ga je zelo zanimalo, prebral je vse tehnične podatke, žal pa ni smel v pilotovo kabino. Je bila pa zato za večerjo kura. Vozili smo se kar štiri ure in pol, malo nas je tudi premetavalo, Lenč je prebral knjigo za bralno značko, prepotovali smo dobrih 3800 km, nato pa varno pristali na Tenerifi. Pa spet: z avtobusom v letališko zgradbo, potem smo med številnimi tekočimi trakovi in v množici ljudi le našli pravega, ki je pripeljal našo prtljago, našli tudi agentko Atlasa, ki nas je usmerila v enega od številnih avtobusov, ta pa nas je po dobri uri in pol vožnje pripeljal v Puerto de la Cruz, v hotel Seguro del sol. V tretjem nadstropju smo dobili dva apartmaja, na balkonu smo potolkli še del hladne večerje, ki nas je čakala v hladilniku, potem pa smo šli še na obalo in bilo je prav hecno. Šli smo na pomol, nobenega vetra ni bilo, z odprtega morja pa so prihajali velikanski valovi in bobneli na plažo, kjer je vse dni plapolala rdeča zastava - znak, da je kopanje zaradi nevarnosti prepovedano.

gor Sobota, 6.1.

Ta dan smo se nameravali samo malo orientirati, razgledati po mestu. Pa si zjutraj nismo mogli kaj, da ne bi šli kar takoj najet avto. Nek Clio nam je bil všeč, ker sem se z lastnikom pogovarjal jaz, mi je na koncu zabičal, da ga naj tudi samo jaz vozim, zmenili smo se za primerno ceno (20000 pezet) in pet prihodnjih dni so bili na programu samo izleti. Kako pa bomo avto spoznali? Zadrego je rešil Drejc, ki je Cliu na nos nalepil Lintvernovo nalepko. Prvi si je navigatorsko mesto izboril Marty (ker je Jasmina že iz hotela šla iskat Rent a car v napačno smer), po nekaj častnih krogih okrog hotelov smo spet parkirali, vzeli potrebne stvari in se odpeljali proti Pico de Teide.
Puerto de la Cruz je danes samo turistično mesto. Skozi hotelska naselja smo se počasi vzpenjali proti Orotavi, pa še naprej skozi naselja v hrib. Vasi in mesta se tukaj držijo kar skupaj. Vse je poseljeno, vse polno je nasadov, vrtov, rož, eksotičnih dreves. Vse polno je grmov božičnih zvezd. Kar lep čas smo se tako vzpenjali v hrib, na nekem razgledišču smo bili še vedno samo 800 m visoko, pa smo obalo z našimi hoteli videli že zelo globoko spodaj. Še više nad nami pa, tako je povsod na Tenerifi, kljub večnemu poletju, ki je tod, vidiš zasneženi stožec vulkana Pico de Teide, najvišji vrh Španije, ki se od morja v enem zamahu vzpne kar 3718 m. Na višini nekako 1800 m se začnejo obsežni borovi gozdovi, ti borovci imajo zelo dolge iglice, tja do 40 cm. Severna stran otoka prestreže vso oblačnost z morja, tudi v naslednjih dnevih so na teh pobočjih vsak dan visele kake meglice in kar navaditi smo se morali, da to še ne pomeni, da je slabo vreme tudi zgoraj na platoju ali da je v oblakih celo sam Teide. Višinske razlike so tu velikanske, oblaki, ki z morske gladine izgledajo čisto resni, so se kasneje z vrha pokazali kot nepomembne meglice, daleč nekje spodaj. Varajo tudi razdalje. Vrh izgleda od daleč kot kak naš Snežnik, kažipot na cesti pa ti pravi, da je do vznožja na primer še 40 km ceste.
Sredi gozdov smo se ustavili pri znamenitosti, ki smo jo poznali iz knjig: iz velikih blokov bazalta je narava naredila lepo skulpturo - bazaltno cvetlico. Malo smo pohajali tam okrog, potem pa so me, kamermana, z vpitjem priklicali nazaj na cesto, češ da naj snemam pumo, ki se kar tako sprehaja onkraj nekega grabna. Res je bila tam rumena žival, pa spodaj še ena - divji pes, ki jih je tu prav veliko in niso prav nič nevarni. Celo, prav prijazni so in silijo vate.
Bolj ko smo se vzpenjali, bolj nenavadna je postajala pokrajina. Na zgornji gozdni meji se je v soncu bleščalo svetlo grmičevje, in se tako prav slikovito odražalo od temno rjave vulkanske kamnine. Potem cesta prekorači gorski greben in te pripelje na plato, ki leži na višini 2100-2300 metrov. Plato ima 15 km premera, obrobljajo ga do 500 m visoke gore, vse skupaj pa je ostanek vulkana, ki mu je v eksploziji kdo ve kdaj v preteklosti, odneslo vrh. Z malo računanja je ta moral biti precej čez 6000 metrov visok. Pokrajini pravijo Las Canadas in je nacionalni park. Vsepovsod vidiš delo vulkanov. Cele reke rumene, rdeče, rjave, zelene kamnine, bazalta, črnega obsidiana in podobno. Včasih pokrajina od daleč izgleda kot njiva, ki jo je nekdo pravkar preoral, drugje je dno kraterja povsem ravno in droben pesek je podoben puščavi nekje v Arizoni. Ponekod štrlijo kvišku skalni stolpi, čudnih oblik, visoki nekaj deset metrov. Tako smo se še večkrat ustavili, potem pa smo šli kar k spodnji postaji gondolske žičnice, ki od juga pelje pod vrh. Ker pa je bil prelep dan, je bil tudi ustrezno velik dren, sprva nismo dobro pregledali vrste, potem pa smo našli še kačo notri v čakalnici in samo obrnili smo se. Treba bo priti zgodaj zjutraj!
Naslednjič smo se ustavili pri skalnih stolpih, med katerimi je eden posebno lep. Spodaj je čisto spodjeden, iz lepih plastovitih kamnin in še nekoliko zasukan. Ta steber je skupaj s Teidom pravi zaščitni znak Tenerife. Na parkirišču je bil majhen trop divjih psov, od katerih se Lenč kar ni mogel ločiti. Bili so prijazni, bolj plašni kot ne, izgleda, da jih hranijo kar turisti. Najprej smo nameravali peš do Lunine pokrajine, pa smo izračunali, da je presneto daleč, da je višinske razlike več sto metrov in v tistem soncu se nam po puščavi pač ni dalo še hoditi štiri ure.

Pri skalnih stolpih, zadaj Pico de Teide

Odpeljali smo se naprej, naredili še več postankov, se nazadnje peljali po odcepu čez greben na južno stran, v upanju, da bomo v daljavi videli še Gran Canario. Na povratku smo se ustavili v zanimivi pokrajini. Na temnem vulkanskem pesku, posejanem s kamenjem v pravilnih vzorcih, so se svetili posamezni svetlozeleni borovčki. Bližnje sedlo je zvabilo Jasmino in Lenča, da sta šla pogledat kaj je onstran, mi trije z Drejcem pa smo tekali po tistem pesku. Potem smo se peljali po cesti proti zahodu, se spustili kakih 1000 m niže in se na višini nekaj čez 1000 m prevalili spet čez gorske grebene na severno stran otoka. Mimo kameljega ranča smo se počasi spuščali proti večjemu naselju Icod de los Vinos, od daleč z očmi poiskali tisočletno zmajevo drevo in se ob nenehnem cviljenju zavor našega Clia nato končno le spet spustili do morske gladine. Ko smo se vozili skozi vsa ta naselja, smo prvič opazili nenavadno zanimivost: na Tenerifi starčki posedajo v četverkah. Na vsaki klopci, pred hišami, na razglediščih, kjerkoli in povsod so bili po štirje.
Do večerje je bilo še dovolj časa, parkirali smo na obali in si ogledovali, kje bi se dalo skopati. Povsod so seveda treskali valovi, skozi zelo lep del mesta, ki je k sreči zaprt za promet, smo se sprehodili do kopališča, ki pa je bilo že zaprto, tako da smo se slednjič znašli na Playa de Martianez. Velik zaliv, poln lepe črne mivke, v katerega velikanski valovi ne prihajajo naravnost, ampak se pod pravim kotom lomijo in tako kopalce masirajo s polovično močjo, je primeren za kopanje. Odslej smo šli tja vsak večer, če smo le mogli. Več kot dvometrski valovi te še vedno pretumbajo, da ne veš kje je spodaj in kje zgoraj, počasi se naučiš raznih tehnik, kako valove prebiti, kako plavati z njimi, kako jih spustiti, da gredo čezte, lahko pa se seveda vržeš v val in potem pobiraš iz kopalk mivko.
V mestu je bilo tudi zelo živahno. Neki hipiji na obali so naredili iz mivke lepe jaslice, poležavali so tam, od zgoraj, s prome-nade, pa so imeli napeljano korito, po katerem so jim mimoidoči spuščali kovan-ce. Nek "pantomimik" je bil oblečen popolnoma v belo, tudi obraz je imel prebarvan belo, stal je čisto pri miru, v raznih pozah in je bil kip toliko časa, da mu je kdo dal kaj cvenka. Potem se je premaknil v naslednjo pozo in tako ves večer. Povsod umetniki, artisti in navadni turisti! Seveda tudi mimo Mc Donald'sa nismo mogli!
Na večerjo sem jaz prišel malo kasneje, ostali so tolkli vsak svojo kuro, mene pa je čakal velik krožnik zelenjave. "Zate pa nismo vedeli kaj boš, smo pa tole naročili". Bil sem resnično razočaran nad vsem tistim zeljem, korenjem in solato. Za zajce! Potem pa sem tudi jaz dobil svoje. Tukaj je namreč vsa ta zelenjava za predjed. Ali zelenjava, ali pa juha. Razpoloženje je popravila tudi steklenica vina, ki je odslej vsak večer čakala na mizi. Kaj potem, če je že prvi dan vanjo zašel nekakšen ščurek!

gor Nedelja, 7.1.

Danes nameravamo na vzhodno stran otoka, v pogorje Anaga. Za navigatorja je na vrsti Jasmina. Z avtoceste na primernem mestu zavijemo proti severni obali, a se vseeno držimo preveč na desno, tako da v Valle de Guerra pridemo od zgoraj. V bregovih nad in pod cesto so cele plantaže strelicij, pa banan, ki imajo šope plodov že na drevesih kar v vrečah, divjina pa je poraščena z opuncijami. Potem se vozimo skozi mesteca ob morju, tudi tu se naselja držijo kar skupaj. V mestecu Bajamar nad nami že kipijo kvišku 600 m visoke gore, ostri grebeni z okni, stolpi, strma pobočja, vse to gledamo proti soncu skozi meglico, ki se dviga od morja. V zraku je 100%-na vlaga, imamo vtis, da se velikanski valovi dvigajo kar naprej, da je za vso to soparo torej krivo bučanje morja. Vseeno pa je čudovit sončen dan. Cesta, in z njo vsa civilizacija, se konča na Punti del Hidalgo. Skalni stolpi se kot kje v Dolomitih dvigajo 300 m naravnost iz kipečega morja.
Sedaj je pa že čas, da bi se mi kje skopali. Na zemljevidu Playa tukaj, Playa tam, razbesnjeno morje pa nam nikjer ne daje kakega upanja. Jasmina navigira proti eni playi, pa nič, pa po ozki uličici proti drugi, pa spet nič, v hotelske bazene pa ne gremo. Tako se odločimo, da gremo kar naprej, gor na gorski greben in po njem proti vzhodu, dokler se bo dalo. Ko se dvignemo na dobrih 800 m, se nad vasico Las Mercedes spet začnejo lepi gozdovi. Ti so opisani kot prava naravna znamenitost, pa Jasmina zaman navija, da bi se jih ogledali še peš. Na lepem razgledišču, tukaj jim pravijo "mirador", pomalicamo. Tu razgled nese čez naseljeni del otoka okrog La Lagune, do obeh obal, severne in južne, pa še naprej, kjer kraljuje daleč nad vsem vedno enaki Teide. Zelena polja pred nami so v ostrem nasprotju z divjimi grebeni, ki padajo proti obali, na morski gladini se lesketa sonce, kaka ladja pluje v daljavo, na obzorju pa se danes razločno vidi drugi največji otok: Gran Canaria. Ob tem miradorju Jasmina najde v lavi luknjo, s stopničkami do nje in z napisom "welcome". Ravno, ko s kričanjem prikliče Drejca, naj pride gledat, se na vhodu pojavi prebivalec tega čudnega bivališča.
Potem smo malo cincali, češ, ali bi si šli ogledat vasico Las Carboneras, kjer so skalne votline, v katerih menda še sedaj živijo ljudje. Nekak odcep vodi v levo, Jasmina navigira, dokler se še kaj znajde, ampak z zadnjih sedežev se že sliši pridušeno šepetanje: "revolucija", "dol z navigatorjem", "kdor ni z nami, je proti nam". Strma cestica se spušča v divjino, na nekem izogibališču se ustavimo in pokrajina je res divja. Oživljajo jo posamezne hišice na pobočjih. Potem se odločimo, da se tistih 500 višinskih metrov ne bomo spustili in da naj votline kar so, kjer so, mi pa da gremo naprej, da bomo čim hitreje prišli na plažo. Na tem počivališču je prvič tudi odletel navigator. Marty je suvereno spet zasedel prvi sedež in vodil po ostri grebenski cesti do razgledišča Pico del Ingles. Ta čer štrli iz grebenov in ponuja lep pogled na celotno pogorje Anaga. Čisto na vzhodu se vrhov oklepajo meglice, zaradi katerih ne vidimo čeri ob morju, sicer pa je v ostale smeri razgled zelo lep. Z razgledišča naravnost naprej ni ceste in izgleda, da naš zemljevid nekaj narobe kaže. Pa Marty suvereno vodi na isti odcep, ki je bil usoden za prejšnjega navigatorja, pa desno okrog hriba in po cesti, ki postane spet lepa panoramska cesta naprej proti vzhodu. Cesta je vsekana v oster greben, nad kar spoštljivimi strminami, pokrajina je divja, pobočja so poraščena z grmičjem, s šopi trave in s celimi nasadi kaktej (Drejc posebej vztraja, da se uporablja ta izraz in ne "kaktus").
Pri El Bailaderu imamo teh hribov dovolj in po neskončnih ovinkih se spuščamo v dolino, ki vodi k obmorskemu mestecu San Andres. Tam je lepa Playa de las Teresitas, edina menda, na kateri je lepa rumena mivka. Menda so jo navozili sem iz Sahare, pa človek v to komaj verjame, saj je plaža dolga kaka dva kilometra.
Pod neko pal-mo se utaborimo, eden vedno straži pri stvareh, ostali pa se valjajo v toplem južnem morju. Tu ni tako velikih valov, voda je topla in čista, prav idealno. Fantje iznajdejo novo igro: sediš v vodi in se z rokami držiš za gležnje. Cilj igre je - kdo bo najdlje zdržal, ne da bi se spustil. Izgleda lahko, ampak voda, ki za valovi odteka s kopnega proti morju, ves čas izpodjeda mivko in kmalu te začne v tistem golažu nagibati, dokler te prvi večji val ne prekucne. Če se še vedno ne spustiš, se pač kotališ sem in tja, zdaj z nosom v mivki, zdaj na hrbtu, z nogami v zraku, vmes loviš sapo in se skušaš postaviti nazaj pokonci. Slej ali prej te morje premaga. Kar lep čas se kopljemo, potem pa odrinemo naprej. Proti vzhodu se cesta spet strmo dvigne na lepo razgledišče Punta de los Organos od koder se lepo vidi našo plažo, potem pa gre še do naselja Igueste. Tu je vse zelo ozko, tesno, na cesti je vse zaparkirano, mi pa tako ali tako nimamo nobene ideje kaj naj bi si tu ogledovali. Naprej so peš poti, nekak svetilnik, nam pa se nikamor ne da, samo obrnemo se in odpeljemo proti domu.

Playa de las Teresitas

Sedaj je navigator Drejc. Čaka ga vožnja skozi glavno mesto Santa Cruz, usmerja me malo na levi, malo na desni pas, dokler potem mesto le ni za nami in ugotovimo, da se že peljemo namesto proti Puerto de la Cruzu naprej ob južni obali proti letališču. Spet se razširja zadaj šepetanje: "revolucija...", ampak navigator obdrži svoj položaj, na prvem izvozu zamenjamo smer, nekako vdanemo odcep na severno avtocesto in se tako že precej proti večeru pripeljemo v naše mesto. Ob vstopu v mesto se je navigator precej zgubil in s skupnimi močmi smo se pripeljali na obalo.
Na plaži Martianez je bilo tako kot včeraj. Bili smo še malo bolj zgodni in v soncu se bele pene valov še prav posebej lepo bleščijo na črni mivki. Ko sem s kamero motovilil po velikem valobranu, so naenkrat pritekli trije fantje, čez nekaj minut pa so se vrnili s četrtim, ki se je ves omotičen opotekal med dvema. V kravati in obleki, popolnoma moker, je izgledal res bedno. Najbrž ga je kak val butnil v vodo, ali pa mu je spodrsnilo. Kakorkoli že, tale Atlantik res ni nedolžen.
Zadnja Drejčeva preizkušnja je še navigacija do hotela. Vodi me skozi najbolj prometne ulice, pri vključevanju v promet, ko zavijam na levo, pa mi pomaga: "Nimaš prosto, nimaš prosto, nimaš prosto in nikoli ne boš imel prosto." In se nasloni nazaj na sedež.

gor Ponedeljek, 8.1.

Prelepo jutro je, jaz silim, da bi šli čim bolj zgodaj, ker se bojim, da bo na žičnici na Teide spet dren. Po že znanih cestah na začetku samo dvakrat zaidemo, enkrat, ker navigator (Drejc) nima zemljevida pri sebi, drugič pa, ker šofer kar nenadoma zavije na neko stransko pot, ker mu pač ni bilo rečeno drugače. Potem se brez zapletov peljemo proti vrhu in ko se po uri vožnje prevalimo na plato Las Canadas, prvič pomislimo, da zunaj kar precej močno piha. Z vedno večjim strahom opazujemo kristalno nebo in bolj ko se peljemo proti zahodu, močnejši je veter. Seveda žičnica ne obratuje! Zato se odločimo, da danes obdelamo južno stran otoka, tako ali tako smo en dan namenili vodnemu parku Octopus. Bolj ko se bližamo jugozahodni obali, redkejše je rastlinje (Drejc: "poglejte kakteje!"), čeprav je pokrajina še vedno zelo zanimiva. Nad prvimi naselji smo. Še vedno piha, nad morjem in nad zahodnim delom otoka je tudi čisto oblačno, ampak saj pravijo, da je tu vedno sonce. Torej naprej! Ob naseljih spodaj je vse polno vodnih zbiralnikov, nasadi so prekriti z nekakšnimi mrežami, ki od daleč izgledajo kot polivinil, v daljavi zagledamo letališče in znamenito Playo del Médano. Na vtocesti se usmerimo še naprej proti zahodu, kjer je Playa de las Americas. Počasi peljemo skozi turistično naselje, vsepovsod sami hoteli, Drejc nekako po občutku navigira in pripeljemo do nekakšnega kopališča, ki pa ni videti niti veliko, niti kaj prida obljudeno. Pa spet nazaj, pa na avtocesto, kjer iščemo izhod 13, in ker ga ni, kmalu spet pristanemo na začetku naselja, tam, kjer smo že bili. Tudi Jasminino sufliranje ni posebej prepričljivo in Marty suvereno prevzame navigacijo in nas pripelje - k istemu kopališču, kjer smo že bili. Izkaže se, da je pravo, peljemo na večje parkirišče in ko se bašemo iz avta, k nam na motorju pripelje mlad fant in nas začne spraševati, če govorimo dobro angleško.
Pravi, da dobimo zastonj karte za park Octopus, če gremo v neko hotelsko naselje na nekakšno predstavitev. Z Jasmino sva takoj za, nič ne razumeva kaj hoče, ampak če so pa karte zastonj... Fantje gredo v Octopusa, midva pa v hotelsko naselje Island Village. Prva agentka naju preverja od kod sva, sprva misli, da iz Jugoslavije in že naju hočejo nagnati. Razlagava kaj da je Slovenija, nekako se pozanimajo, da smo čisto solidna država in druga agentka naju začne navijati, da bi po sistemu Time Sharing kupila vilo v tem naselju - pravzaprav za en teden. To ti daje pravico, da preko agencije Interval International letuješ kjerkoli na tem lepem svetu za zelo nizko ceno. Sistem je dokaj zapleten, ženska razlaga več kot dve uri, postrežejo naju, potem si ogledamo najino vilo, nazadnje sva že resnično precej navdušena in podpiševa pogodbo, ki postane veljavna, če doma plačava prvi obrok. Slikamo se za nagradno igro, potem pa s celim kupom majic, šampanjcev in pogodbo ponosno prideva na kopališče, kjer fantje zdolgočaseno zasedajo ležalke. Park ni prevelik, povsod so redarji, ki ti nič kaj dosti ne dovolijo, tako da kako divjanje ne pride v poštev. Odpremo ledeno mrzel šampanjec in takoj pride redar in nam prijazno ponudi plastične kozarce v zameno za prazno steklenico, češ, da se ne bi kaj razbilo. Kako dobro uro se še kopljemo, potem pa imamo vsega dovolj in počasi se odpravimo naprej.
Ker so bila poslovna pogajanja tako izčrpna, je že kar precej pozno in odločimo se, da ne gremo k pečinam Los Gigantes. Po avtocesti okrog po južni strani bomo hitreje. In bi res bili, če ne bi bil med Santa Cruzom in La Laguno na avtocesti zastoj in čisto počasi smo se cijazili proti domu. Marty bo sedaj navigiral naravnost na našo plažo Martianez, kjer se bomo skopali. Zgrešil je že odcep, ampak ker se je potem kar dobro znašel, bi mu skoraj priznali navigatorsko pravico še za naslednji dan. V največjem drenu smo pripikirali na parkirišče ob plaži, v prvo našli prazen boks in se prijetno skopali. Jasmina je potem z do gležnjev črnimi tacami šla kar v hotel in menda se je začudeni receptor kar nagnil čez pult, ko je gledal to čudo. Rekel ni pa nič, morda zato, ker ni kaj prida govoril angleško.
Ob večerih smo kar precej igrali bridge, že kmalu pa sta Drejc in Marty začela potem hoditi v life. Vzela sta kitaro in tako se je na promenadi posedalo pozno v noč, srečaš zanimive ljudi, celo nekaj drobiža sta zaslužila, ker so mimoidoči tukaj pač tako radodarni. Res pa je tudi, da zjutraj nikoli ni bilo težav z vstajanjem.
Ta večer se je precej stemnilo in ponoči se je pripravilo k pravcatemu neurju, pihalo je, dež je neslo čisto postrani in ker je bilo zadnje dni tu doli ob morju kar soparno, smo upali, da to pomeni dober znak. Veter je prinesel spremembo, zlilo se bo in jutri bomo na Teide imeli lepo. Fantom je veter z balkona odpihnil kopalke, Drejčeve in Martinove so bile nadstropje niže, Lenčeve pa v zagrajenem jarku ob hotelu. Drejc svoj problem reši s plezanjem po hotelu, Lenč pa si je malo odrgnil koleno.

gor Torek, 9.1.

Samo še dva dneva imamo najet avto, torej moramo na vrh danes ali pa jutri. Kljub nočnemu dežju je še vedno oblačno, zato se odločimo za zahodni del otoka. Jasmina že iz mesta ven ne najde najbolje, nemir na zadnjih sedežih pa se še precej poveča, ko, namesto da bi peljali mimo mesta Icod de los Vinos, zavijemo vanj. Si bomo pa ogledali tisočletno drevo. Parkiramo pred prodajalno malih živali, Drejc pa seveda takoj tromf noter in potem ne da miru: "Hočem ptiča!" Na vsak način nekaj hoče imeti in potolaži se šele, ko mu Jasmina kakor majhnemu otroku obljubi, da bo v živalskem vrtu dobil enega. Po mestecu se sprehodimo na lepo razgledišče, staro drevo je prav častivredno, strehe so vse obraščene z zelenjem, to naselje pa ima patino. Potem Lenč navija, da bi se za 1000 pezet (kar je še malo več tolarjev) slikal s papigo, pa mu Jasmina, kljub temu, da zato ubogi mož danes ne bo mogel nahraniti lačne družine doma, ne dovoli. Pri cerkvi vidimo že tudi prvi gigantski fikus, tak, ki ima cel šop debel. Potem se odpeljemo, ampak enosmerne uličice navigatorki odvzamejo še zadnje zaupanje, ki ga uživa.
Naslednji postanek naredimo v obmorskem mestecu Garachico. Sem dol je leta 1706 ob izbruhu Pico Viejo pritekla lava in uničila mestece, na tej lavi pa so zgradili novega. Po nočnem neurju so danes valovi še posebej veliki. Skozi mesto ob obali sploh nismo mogli peljati, ker je bila cesta zaradi visokih valov zaprta. Vsaj petmetrski valovi so treskali ob pečine, še posebej slikovito pa v majhen vulkanski otoček pred mestom, kateremu so pene brizgale skoraj do vrha. V mestecu Buenavista del Norte Jasmina namesto po zahodni cesti navigira levo v hrib in takoj jo zamenjamo. Potem se peljemo po vedno bolj divji cesti, ki se čez prepadne stene dvigne na oster raz. Mirador Don Pompeyo je prav divji. 200 m spodaj kipi razbesnjeni ocean, stene padajo čisto navpično, v njih vidiš črne sledi vulkanskih slapov, še naprej proti zahodu se strme stene dvignejo od morja skoraj 600 metrov. Na cesti je vse polno lukenj, kot po kakem bombnem napadu, tako da imaš prav slab občutek. V tunelih je bolje, no končno smo zunaj na majhni uravnavi Teno Bajo in spustimo se k svetilniku, ki na Punti de Teno, tem skrajno zahodnem delu otoka, pomorščakom kaže pot. Valovi so tako lepi, da gremo na obalo in občudujemo trušč šestmetrskih valov, ki se divje lomijo, treskajo čez pečine, potem spet kot slapovi tečejo z njih dol in se slednjič obnemogli pripenijo do okroglih kamnov, na katerih stojimo. Človek bi kar sedel in gledal! Potem gremo še k svetilniku, pa v avto in nazaj.
Lačni smo že in v Buenavisti sklenemo poiskati restavracijo. Parkiramo pred eno od njih, čisto spodobna je, ampak jaz imam drugačno predstavo. Terasa zunaj, na soncu, s pogledom na morje. Marty mi da prav in po uličicah gremo proti obali. Siesta je tukaj vse omrtvila, nikjer ni nikogar, pa tudi na obali nobene restavracije ali kaj podobnega. Tako capljamo nazaj, Lenč seveda svojih 100 m za nami. No je bila pa potem usojena nam restavracija čisto v redu, lepo se podpremo, le Jasmina naroči za tukajšnje navade kaj čudno kombinacijo: juho in h glavni jedi še solato.
Prav počasi se odzibljemo naprej, Marty kot navigator sedaj že ve, kje je odcep ceste v gorovje Teno. Spet ena tistih cest, po kateri se v številnih serpentinah zelo hitro dvigneš 500 višinskih metrov. Pripeljemo se v El Palmar, kjer obnavljajo cesto, a Marty odsek zelo elegantno obide. Vzpenjamo se po široki dolini, na njenem zahodnem delu so lepe terase, v sredini pa prav zanimiv hrib. Kopast je, vanj pa proti središču vodijo kakih 10 m široke soteske. Najprej vidimo eno ali dve, potem, ko smo že bolj okrog njega, pa še naslednje. Kot nekak razrezan puding izgleda in dolgo ne vemo ali je stvar naravna ali umetna. Najbrž bo slednje, če želijo kopati tisti rdeči pesek, je še vedno lepše, da naredijo kaj takega, kot pa da bi odrezali pol hriba. Prav! Veliki cilj današnjega izleta je idilična vasica Masca, v osrčju tega pogorja, daleč od vse civilizacije. Moramo čez greben, cesta se lepo vzpenja, ampak potem pridemo do zapornice, ki jo neprizadeto čuva nek možakar in veselja je konec. Marty sliši prve očitke, ampak saj je pod nami takoj druga cesta, ki nekaj deset metrov niže vodi proti zahodu. Gremo po njej, a se kmalu brez vsakega občutka za kako duhovitost, spusti strmo nazaj dol v vas. Vprašamo cestarja, ki nam veselo kaže v smer, od koder smo prišli. Na križišču je avtobus, pa Marty v svojem navigatorskem ponosu ne gre vprašat voznika, ampak zaukaže obrniti in še enkrat se zapodimo v breg. Saj se ni moglo nič drugače končati. Če je pa cesta zaprta. Na zemljevidu so še nekakšni kolovozi, ki čez prepadne strmine vodijo proti vzhodu. Martin se jih oprime z upanjem obupanca, vozimo mimo starčkov, osamljenih hiš, skozi čisto divjino, potem pa, hvala Bogu, se kolovoz odloči zaviti spet dol in v vasi se Marty ponižan in razžaljen seli na zadnji sedež.
Drejc, danes že moj tretji navigator, nič ne tvega. Dol, k morju, je ukaz. Potem pa nazaj v Garachico in z malo sreče gor na glavno cesto, po kateri smo se prvi dan vračali domov. Hitro dobivamo višino, kmalu smo pri kamelah, pa skozi naselja čez preval v Santiagu del Teide, tu pa zavijemo desno in se po solidni cesti vzpnemo na prelaz nad Masco. Tu je pokrajina res divja. Navpične, več sto metrske stene zapirajo dolinico na jugu, od vzhoda se v številnih serpentinah cesta prebije čez veliko strmino do pomola, na katerem čepi nekaj starodavnih hiš. Kam so šli ti ljudje živet! Kot kak Machu Pichu. V vasico k sreči ne moreš z avtom, tako da je sprehod po tistih uličicah pravi balzam za dušo. Vse polno cvetja, sadja, eksotičnega rastlinja, mir in vsa ta divja pokrajina. Iz doline gor vsi zasopli pridejo nemški popotniki. Tu je kar nekaj planinskih poti, ki morajo biti prav slikovite. Potem spijemo vsak svojo limonado, za katero verjamemo, da je res čisto naravna in se menimo, po kateri cesti bi se vračali. Nekaj avtomobilov vozi čez greben, ki bi moral biti zaprt. Čeprav se Drejc upira, se jaz odločim poskusiti, češ, da je bliže. Res pridemo na greben, na zahodu se žareče sonce že nagiba k oceanu, cestne zapore ni več in še petič se peljemo po cesti proti Buenavisti. Drejc je kot navigator zelo suveren do Puerta de la Cruz. A treba bo najti še hotel. Nekako zavije z glavne ceste, neskončno dolgo se vozimo po nekih prečnicah ("le kdo je danes tukaj posadil vse te nasade banan?"), potem pa le pridemo do znanih naselij in hotela.
Danes je za kopanje že prepozno, zvečer gresta Drejc in Marty v life, pa tudi midva z Jasmino se sprehodiva na sladoled. V vseh kafičih je živa španska glasba, Granado slišiš po večkrat na večer, toplo je, skratka prav prijetno.

gor Sreda, 10.1.

Danes ali nikoli! Čudovit dan je, od velikih ciljev nam je ostal le še vrh Teide. Še tretjič se peljemo po nam že znani cesti in že okrog pol desetih smo pri postaji žičnice. Nič ne dela, ampak tudi nič ne piše, da ne bi delalo. Vetra ni, dan je prelep, postavimo se torej v vrsto, saj vrvež okrog kabine gondole precej obeta. Potem stvar poženejo, pa jo pri prvem stebru ustavijo, pa neskončno počasi naprej in tako vse do vrha (stebri so štirje). Prvi smo v vrsti, zabavamo se z besednimi igricami, čas pa teče. Dve uri in pol se le malokaj zgodi. V drugi rundi kabino natovorijo seveda s pijačo. Vrsta je že do srede parkirišča, potem končno le odprejo vrata, žigosajo nam karte in nemalo smo presenečeni, ker smemo gori biti samo eno uro. Imajo pa red, ti Španci!
Na dobrih 3500 metrih nas žičnica zloži in zakadimo se proti vrhu. Čez zamet iz ledu spet pridemo na široko tlakovano pot, tam pa je nekakšen redar, ki piska in nam razlaga, da je pot na vrh zaprta. Zaradi ledu da je nevarna, ker je park in ker jo obnavljajo, se je zlagal. Lahko pa gremo okrog vrha vodoravno proti zahodu. Nejevoljni capljamo po sicer zelo razgledni poti, na prvem razgledišču jo spet vidimo, kako gre še naprej, čeprav se tudi rahlo spušča. Tu torej še smemo. Dlje ko gremo, bolj se v nas nabira jeza in ko se pot neha, smo obšli že skoraj tretjino hriba. Tu se nas ne vidi več. In ker smo na zahodni strani, proti vrhu vodijo kopni jeziki. To nam ustreza, saj je tisto, za kar smo v dolini mislili, da je sneg, čisti led in bi imeli velike težave. Sprva sledimo gor še bedno potko, potem se, varno skriti za grebenom, vzpenjamo kar na divje. Malo že tudi čutimo višino, skale postajajo vse bolj strme, zlasti v zadnjem delu še ne vemo, kako bomo našli prehod. Potem obplezamo strm rob in vršni greben je že pred nami. Malo bi se še radi skrivali očem postave, ampak potem gremo kar gor in tako smo kljub velikemu ovinku danes prvi na tem mogočnem hribu.

Na vrhu Pico de Teide

Na vrhu je še majhen kraterček, a naša prva pozornost velja neizmernemu razgledu. 3718 m niže komaj še razločimo mesta in belo črto valov, ki seveda tudi danes butajo v severno obalo. V daljavi se lepo razločijo sosednji otoki: La Gomera, La Palma in Gran Canaria. Na Tenerifi razločimo pogorji Anaga in Teno, zelo slikovit pa je tudi bližnji rob velikanskega kraterja, ki obroblja visoko planoto Las Canadas. Iz lukenj v tleh prihaja vročina in smrad. Če vtakneš svoj nos v tako sulfataro, te prav grdo speče. Povsod okrog je vse rumeno od žvepla in kar nekako začutiš, da je velikan še živ.
Nemca, ki sta prišla malo za nami, sta bila pri zgornji postaji žičnice že včeraj, pa ju niso pustili naprej. Danes sta prišla z dovolilnicami, pa ju spet niso pustili na vrh, potem sta videla nas in sta šla za nami. Sedaj ju skrbi, kako bo na povratku. Mene pa čisto nič. Fant se nam je zlagal, saj gor prihajajo še drugi turisti, za vsakim posebej pa tudi ne bo tekal po Teidu. Po lepo tlakovani potkici torej prikorakamo k postaji žičnice, pot je sicer res zagrajena, a nikjer ni nikogar. Dovolj imamo vsega in s prvo gondolo gremo dol.
Naslednja postaja je na peščinah Las Canadas, kjer v zavetrju pomalicamo, potem pa balincamo (Lenč + Vid : Drejc + Marty = 21 : 17) v tistem lepem peskovniku. Nadaljnja pot nas vodi po celotnem glavnem grebenu otoka, ki je zelo razgleden. Na višini 2200 m cesta pripelje do astronomskega observatorija, ki kot kako lunino mesto s svojimi stolpi štrli iz rjavih vulkanskih kamnin. Cesta je res lepo speljana. Vodi mimo raznobarvnih plasti kamnin, ki so na enem mestu rumene, rdeče in rjave, na drugem spet sivo črne, najlepši pa je odlom, kjer se v lepem previsu sredi črnega peščenjaka poševno boči čisto bela kamnina. Tukaj je narava res kot odprta geološka knjiga. Cesta potem proti severovzhodu počasi izgublja višino in pri 2000 metrih počasi utone v obširnih borovih gozdovih. Nad vasico La Esperanca se sredi takih gozdov ustavimo za kratek sprehod. Tu so menda ljudje zelo dolgoživi, kar pripisujejo prav tem iglavcem, Jasmina pa nas z izkustveno metodo tudi prepriča, da je te gozdove prizadel požar. Res je bilo precej dreves črnih, a imela so tudi šope suhih iglic, ki bi po vsaki logiki morali pogoreti prvi.
V La Laguni spet pripeljemo na avtocesto in brž smo v Puertu de la Cruz, kjer tokrat Drejc takoj najde najboljši pristop na plažo Martianez in spet je na vrsti čofotanje v valovih in tacanje po mivki. Medtem ko kamerman snema tehniko preoblačenja vsakega posebej, Lenču pri valobranu odplakne cunje in Jasmina, Drejc in poklicni reševalec so takoj pri njem. Razen mokrih cunj je izguba le ena nogavica, ki si jo je za davek vzel Neptun. Saj mu ne bo prav!
Avto parkiramo na hotelskem dvorišču. Prav dobro nam je služil.

gor Četrtek, 11.1.

Danes je na našem sporedu Loro park, lepo urejen živalski vrt, katerega največja posebnost je največja zbirka (čez 400 vrst) papig na svetu. V parku imajo tudi štiri prireditve, ki potekajo v določenih časih in takoj pri vhodu Jasmina ugotovi, da je prvi na sporedu show delfinov - čez dobrih pet minut. Iz spokojnih sprehajalcev se moramo v trenutku preleviti v dirkače, ki po potkah, polnih obiskovalcev, rinejo v zaželeno smer. Ampak show je čisto na drugem koncu parka, malo smo še nespametni in tako v tistih petih minutah do zadnje pretečemo čisto vse potke. Izbrali smo najdaljšo možno in najbolj zavito pot. Predstava je zanimiva, delfini hitri, močni in pametni, jo je pa tudi kar kmalu konec in že hitimo na naslednjo predstavo, nekak multivision, kjer stojimo v kupolastem šotoru in buljimo v strop in stene, na katere projicirajo drvenje po norih železnicah, vožnjo s helikopterji, čolni itd., da včasih kar malo težko stojiš na nogah. Potem se le odločimo počasi in v miru pregledati vse tiste kure, ki pa so, roko na srce, res slikovite in tudi prav živahne. Počasi gremo od kletke do kletke, včasih nam uspe tudi kak dialog s ptiči, zlasti dva para nam pripravita celo gledališko predstavo. Pačita se, kričita, grimasirata, zvirata na tisti prečki, na koncu pa obmirujeta, kot da bi pričakovala aplavz. Tudi predstava z morskimi levi je zelo zabavna, res so spretni in tudi pravi igralci, ki so kos vsaki nastali situaciji z občinstvom. Predstava s ptiči je malo manj zanimiva, a jo je bilo tudi vredno obiskati. Drugih živali je v parku bolj malo, morda so še najbolj zanimive gorske gorile. Več kot štiri ure smo bili v parku, vmes smo pri neki mizi lepo v miru pojedli in odigrali en bridge, Lenč pa se je zabaval v igrišču. Ko se mu je priključila še Jasmina (čeprav je bil le za otroke do 12 let starosti), je takoj zbila v prah neko dekletce, da so ji potem starši še dolgo stepali oblekico. Navdušeni pa smo bili tudi nad izredno lepim akvarijem. Velikanske šipe, čudovita osvetlitev, vse polno eksotičnih rib, koral in podobne pisane šare, skozi 12 m dolg tunel pa greš tudi skozi bazen z morskimi psi, ki ti grozeče plavajo nad glavo. Vse to gledaš ob prijetni Bachovi glasbi, ki se prav lepo vklaplja v predstavo.

"Hočem ptiča"

Ob izhodu smo potem počakali vlakec Loro parka, ki nas je prepeljal naravnost na plažo Martianez, a danes nismo šli v vodo. Jasmina je namesto tega ponudila Mc Donalds'-a, nažiramo se, ona na promenadi še s tradicionalnimi vafli, potem pa gremo kar v hotel.
Spet bomo vsak po svoje izkoristili večer. Z Lenčem se ustavimo na strelišču. Prvi štirje metki so namenjeni kroglicam na nekakšnem stojalu. Prvi strel, kroglica pade, drugi, prav tako, pof, pof, še dva zadetka v polno. To ti je šport. Sedaj se je treba preizkusiti na tarči. Plačaš 100 pezet, če zadaneš čisto v sredo, jih dobiš nazaj 1000. Prvi strel gre precej niže od centra, druga dva sta malo boljša, a še vedno nizko. Posumim, da je puška namenoma slabo umerjena. Tudi meni ne gre dosti bolje kot Lenču. Šele druga runda, ko namenoma merim čisto v vrh tarče, nese v sredo. Ampak čisto v center ne zadenem in take igre se ne gremo več.
Drejc in Marty sta prišla menda zelo pozno. Srečali so se z nekim Norvežanom, ki mu je bilo všeč muziciranje, pa ju je povabil na večerjo. Rabili so še enega Španca, da jim je povedal kam ?iti (in je bil zato tudi povabljen na večerjo), nek Finec, ki je bolj malo vedel o sebi se je pa tudi nekako znašel v družbi.

gor Petek, 12.1.

Današnji dan bo že bolj kratek, saj že ob pol treh odhajamo iz hotela. Zjutraj z Jasmino najprej malo zapravljava po veleblagovnici, potem v hotelu rejc in Marty priredita tekmo v plavanju. Tri dirke so tako izenačene, da tudi na video posnetku ne moreš reči kdo je bil hitrejši. Pri vsem tem imata obilo občinstva, saj hotelski gostje kar navirajo na balkone. Precej pozno gremo v mesto. Fante oddava v kopališču, kjer so razni bazeni in zvirala, midva z Jasmino pa si greva ogledat še botanični vrt. Je dobre četrt ure hitre hoje v hrib nad plažo Martianez. Posebnost parka so različne vrste subtropskih in tropskih dreves, vseh mogočih obsegov in velikosti. Najbolj občudovanja vreden pa je spet velikanski fikus, ki ima debel oziroma korenin za cel nasad. Po dobri uri se vračava, malo še brskava po trgovinicah, pa na Tenerifi kljub ugodnim cenam očitno ne bomo kaj dosti kupili. Pri vhodu kopališča se dobimo, počasi se vračamo proti hotelu. Strelišče je zaprto, zato zapravljamo zadnje pezete za druge traparije.
Ob napovedani uri pripelje avtobus, cikcakamo od hotela do hotela in pobiramo goste. Ko smo vsi, se usmerimo na avtocesto in brez posebnosti pripeljemo na letališče. Formalnosti zelo hitro opravimo, ampak potem ima letalo zamudo in kar dolgo v nekem kotu igramo bridge. Lenč zmečlje zadnje pezete za Unicef, potem nas le pokličejo v letalo.
Polet nazaj je bil podoben tistemu tja, malo nas premetava, malo beremo, malo dremljemo. Lenč si tokrat lahko ogleda pilotovo kabino. Nad Španijo se zelo lepo vidijo luči mest, obala in ceste, potem najbrž spet letimo nad morjem in se ne vidi nič. Na Brniku se potopimo v mrzlo meglo, ko stopimo iz letala, kar ne moremo verjeti, da podnebje ni več za majice s kratkimi rokavi. Potniki se brž raztepejo, mi smo pa telefonirali Atu Francu in moramo malo počakati. V prvi rundi se odpeljejo vsi trije fantje, midva z Jasmino se greva pa gret noter. A tu zapirajo in morava ven še za tistih nekaj minut. Ura je nekako dve ponoči, še video posnetke pogledava in šele tako je potovanje dostojno zaključeno. Vsekakor je bil to eden naših najboljših dopustov.

gor